V letošnjem šolskem letu nam vreme res ni naklonjeno. V soboto, 11.2.2017, smo se v oblačnem jutru zbrali pred šolo. Tokratni cilj našega pohoda je bila Volovja reber. Komaj smo startali, že smo bili deležni dežnih kapelj. Vendar pa nam to ni pokvarilo razpoloženja.
Med potjo so se nam pridružili učenci OŠ Antona Žnidaršiča. Skupaj smo se odpeljali proti Sviščakom. Pri odcepu s kažipotom imenovanim »kaktus« smo izstopili. Tu so nas že čakali preostali pohodniki. V spremstvu planinskih vodnikov smo nekaj časa hodili po makedamski poti, nato pa zavili preko travnika do prvega bunkerja zgrajenega v času postavitve rapalske meje. To področje je bilo namreč del alpskega zidu, ki je varoval strateško pomembne prehode v Italijo iz ozemlja takratne Jugoslavije. Med hojo smo jih videli še nekaj.
Pot smo nadaljevali proti najvišjemu vrhu, 1099 m visoki Veliki Milanji. Že od daleč smo sredi prostranih orumenelih visokogorskih travnikov zagledali čudovit balvan, ki se je kot nepristopna trdnjava dvigal nad travnato planjavo. Žal pa nam z vrha zaradi nizke oblačnosti ni uspelo ujeti sicer čudovit razgled od Kvarnerskega zaliva do Kamniško Savinjskih in Julijskih Alp ter Dolomitov. Videli smo le nekoliko nižji vrh Bele ovce in še nižjo Milanko, kamor smo se tudi povzpeli. Pokrajina poznana po močni burji je bila tokrat spokojno tiha. Tišino je motil le naš klepet in smeh ob spustu po spolzki travi. Iz zavetja redko posejanih borovcev smo zato pregnali košuto. Prečkali smo še neimenovani vrh in se spustili do Šembij.
Vreme pa se nas je le usmililo. Pelerin in dežnikov nam ni bilo potrebno jemati iz nahrbtnikov. Domov smo se vračali s prijetnimi vtisi. Vsekakor bo potrebno izlet ponoviti.
